Potopis

 

Odhod sem načrtoval za soboto zjutraj. Vse skupaj pa sem raje prestavil na nedeljo, ker se mi je zdelo, da bi utegnilo biti nekaj manj prometa ob obali na nedeljo dopoldan kot soboto. Okrog 3h ponoči sem spakiral, naložil kolo in nekje ob štirih zjutraj sem se odpravil z avtom z Jesenic proti Kopru.

 

 

 

 

1.dan

Po neprespani noči sem se zjutraj odpravil ob 6:30 iz Kopra. Z nekaj vetra v hrbet, ampak samo na začetku, sem začel svojo dooolgo turo. Prvi postanek sem naredil na črpalki, kjer se zavije za Lanterno. Večino časa sem vozil proti vetru in utrujen pribrcal v Pulo ob 13h. Šel sem na kosilo. Po kosilu sem odšel do Medulina, kjer sem malo dremal… ups in zaspal do 17h. Predno sem prišel nazaj v Pulo je bila ura že nakaj čez šest.  Pozno! V Medulinu sem malo razmišljal celo o tem, da bi preložil na jutri, ker sem res pozen. Ne, ne bom že takoj na začetku zaostajal za načrtom, Bog ve, kaj vse me še čaka na poti. Šel sem naprej. Postanek sem naredil na vrhu klanca v Labinu. Preostanek poti sem kar težko pregural, proti koncu me je tudi zeblo, ker sem bil brez majice, vzhodna stran Istre pa je bila že davno v senci. V Opatijo sem prišel ob približno pol desetih zvečer. Spal sem v Ičičih. Končno postelja....

 

 

 

 

2.dan

Vstal sem ob 5:10 in nekje ob pol šestih sedel, aauua, na kolo. Naredil sem okoli 60 km in se ustavil v Novem Vinodolskem. Potem pa se je kmalu začelo, vzpon na Ažić Lokvo me je pošteno zdelal. Moj dopoldanski cilj naj bi bil Starigrad pri Senju, vendar ga kar ni in ni bilo. Mislil sem že, da sem najbrž zgrešil znak, kjer naj bi se zavilo v to vasico. Po mojih podatkih sem bil že nekje 13 km naprej, kjer naj bi ta vas bila, a kar naenkrat se pojavi - pri 111 km. Tu sm se ustavil in pred marketom nekaj popil in dremal. Najprej sem mislil, da bi potegnil še do Karlobaga, ki mi je všeč in ga poznam ter s tem obenem skrajšal popoldanski del, vendar je bila vročina že neznosna in je bilo nemogoče, da bi naredil še toliko kilometrov. Pozneje sem si to tudi dokazal. Starigrad je zanimiva vasica, v katero se spustiš po ozki ovinkasti cesti, nimajo trgovine, sadje in zelenjavo pa jim pripelje kombi vsak dan. Našel sem zase senčko in se odpravil počivat. Mislil sem, da bi štartal ob treh, vendar je bila ura že dve, ko sem legel. Okrog pol štirih sem se zbudil in načrtoval odhod. Namenjen sem bil v Karlobag...Vroče, vroče neznosno, klanci, gori doli in končno sem le prišel do Karlobaga. Vrgel sem se v vodo, spet popil dober liter tekočine in se nato šele ob sedmih zvečer odpravil naprej. Do cilja sem imel nekje 50 km. Vročina je popustila šele zadnjih 20 km, ura pa je bila že nekaj čez osmo. Prespal sem v Starigradu pod Paklenico. Tja sem prispel ob devetih, nato tuš, večerja in počitek...juhu najboljši del dneva.  Na nogah imam že nekaj žuljev, pa tudi rokam ni bilo prizaneseno....se vidimo jutri

 

 

 

 

 

3.dan

Včeraj na koncu sem čutil rahlo bolečino v desnem kolenu, mislil sem da je to najbrž samo malenkost in da bo čez noč ok. Danes sem štartal ob 5h, že po 25 km me je začelo koleno močno boleti. Postanek sem naredil v Sukošanu in začel razmišljati kako in kaj naprej. Odločil sem se, da stisnem zobe in četudi bolj počasi na vsak način poizkusim priti do Vodic, kjer sem načrtoval dnevni počitek. K sreči je bilo 80% poti prijetne, a vendar me je tudi po ravnini močno trgalo v kolenu. Proti koncu je tudi nekoliko daljši, ne tako strm, klanec, ki me je do konca dotolkel. Med potjo sem nekajkrat kar na glas zastokal, res me je bolelo. Končno sem z muko prispel v Vodice...ura 10...bil sem na plaži, jedel, spal, sončal itd...Odločil sem se, da popoldanski del izpustim in pustim koleno počivati. Zvečer sem šel v lekarno in kupil elastični povoj za koleno. Kupil sem tudi Bepanthen za mojo odrgnjeno zadnjo plat (NE, ni slike hehe). Jutri planiram odpeljati današnjo popoldansko etapo in priti vsaj nekje do 30 km izven Splita naprej proti Dubrovniku, tako da ne bi preveč načrtov spreminjal, pa še zato, da še ne obremenim kolena z 200 in več kilometri. En dan bom pač raztegnil, zaradi poškodbe, na dva dni. Upam, da bo jutri bolje. Če ne, bom napredoval zelo počasi ali pa celo prenehal...lahko noč.

 

 

 

 

4.dan

No, kot kaže je bil elastični povoj le prava, sicer zasilna, rešitev za moje koleno. Tudi z ritko je bilo bolje. Danes sem vstal ob 5:40, uro sem si pa naravnal ob 4h.. hehe, no ja malce sem zamudil. Spet me je začelo malo zbadati, vendar sem le prispel do Marine in po 58 km naredil pavzo. Koleno sem previl in povoj bolj zategnil. Bilo je bolje. Danes sem imel cilj priti nekam, malo izven Splita, da bi lahko preživel ostanek dneva ob morju in da ne bi po tako velikem mestu taval za sobo. Ustavil sem se pri 91 km. Na črpalki pred Splitom. Odlično sem se počutil. Kot zanimivost: med potjo, ravno ko sem se peljal mimo splitskega letališča, zaslišim za seboj neko šumenje. Pomislil sem, da je, kot vedno ob takem šumenju, večji tovornjak, ki me ne more prehiteti. Umaknem se vstran, še vedno nič. Še malo se umaknem, neham obračati pedala, da bi ja šel bolj naravnost. Mimo mene pripelje osebni avtomobil, a tovornjaka še vedno ni. Ozrem se nazaj in kaj vidim??? Nad menoj je bilo letalo, ki je imelo namen pristati. Nasmehnil sem se in naprej vihtel pedala. Šel sem mimo Splita in noro hitro je šlo, pritiskal sem, kot da bi bil moj prvi dan. Ves navdušen sem prišel celo do Omiša. Sklenil sem, da bom šel zvečer še naprej do Makarske. S tem bi namesto včerajšnjih preloženih sto kilometrov opravil 50 več. Od Omiša do Makarske je nekje 35 km, štartal sem ob 17:30 in porabil kako uro in pol..Ves čas sonce v hrbet, ki je bil sicer skrit pod dresom, vendar še  opečen od prvih dni. Pot je bila pestra: 17 km klanca in nato skozi ogromen skalnat zaliv, cudovit razgled. Neverjetno kako je še vedno vroče ob taki uri. Prispel sem. Končno sem dobil sobo s hladilnikom, privoščil sem si lubenico. Jedel nisem skoraj nič - paradižnikovo juhico. Malo me skrbi pot jutri. Teh današnjih 35 km je bilo res razgibanih in če se bo nadaljevala taka pokrajina…hm… no ja, bo že, samo da bo koleno zdržalo...

 

 

 

 

 

5.dan

Jooj, spet sem zaspal, grozen sem. Le kako mi uspe. Vstal sem šele ob 5:50, pojedel müslije. Edina prednost,  da sem tako dolgo spal je bila v tem, da se je dres posušil :-). Začelo se je, Makarska - Neum. Od začetka je bilo ok, ker sonce ni pripekalo. Hribi, ki se dvigajo tod okoli, so bili malo previsoki zanj, a prav dolgo ni trajalo. Počival sem blizu Ploč, ob kamnu 707. Tu je tudi čudovito jezero, res lepa pokrajina, ampak "naporna", hehe. Potem sem se spustil skozi Ploče na ravnino, prečkal Neretvo in po nekaj 10 ravninskih kilometrih, se znašel pred dolgim klancem. Ura je bila okrog  10h. Ne, ni bilo dovolj vroče, zato mi je res prijala vročina, ki je butala iz ceste, stare deset minut. Kakšna čast. Novo cesto so mi naredili, da se ne bi peljal po luknjah. Vroč ter se je zlival po cesti. Po nekaj ovinkih in že kar klasične zgodbice, gor dol, sem prišel do Bosne in Hercegovine. Prihod v Neum pa prava poslastica: gor gor in še enkrat gor. Ko sem se ustavil, sem se takoj postavil pod vodo, ki je škropila zelenico na križišču… aaaaahhh noro.....potem pa pijača in plaža. Zadremal sem. Malo sem jedel, počival in potem...le kaj drugega kot spet KOLO!! Tam nekje okoli pol šestih sem se odpravljal na popoldanski del, aja, do Neuma je bilo 90 km. Namenjen sem bil v Dubrovnik, ampak sem sklenil, da bi šel malo naprej, do Cavtata, iz enakega razloga kot v Splitu, da ne iščem sobe po velikem mestu. No, ta "malo naprej" se je kasneje izkazal za čisti višek. Od začetka in še več kot pol poti, me je spremljal veter v prsa. Krasno!. Zadaj sonce, spredaj veter. Po nekaj kilometrih celo ugotovim, da sem pozabil obe plastenki za vodo. Butelj!. Na črpalki, kjer se zavije za Ston, sem popil celo cisterno (to ni pametno) in nato nadaljeval do Zaostroga, kjer sem se ustavil v marketu in prilagodil moje stojalo za bidone ter vtaknil notri dve Jani...poleg vseh teh muk sem moral še dve ženski peljati s seboj hehe. Potem naprej mimo Slanega. Pridem do obvoznice nad Dubrovnikom. Povzpel sem se na, za obalo, kar srhljivo višino. Voziš po robu prepada,  skozi kratke pasove  ledeno mrzlega zraka, ampak čudovit razgled. No, in zdaj pridem do tistega prej omenjenega viška. Cavtat se ni in ni pojavil, bila pa je že čista tema. Brez luči in odsevnikov je to lahko sila nevarno. Po pol ure vožnje skozi noč, sem le prišel tudi do tega kraja. No, samo da se je vse vredu končalo.

 

 

 

 

 

 

6.dan

Ponoči so me zbudili veter, grmenje in dež. Debele  dežne kaplje so bobnele po polknih, a vendar sem se zbudil v jasno jutro. Okoli 6:30 sem se odpravil proti Črni Gori, kjer še nikoli nisem bil. Privoščil sem si malo poznejši štart, ker sem pred spanjem malo bolj podrobno pogledal zemljevid in ugotovil, da je pri kraju Kamenari, most ali nakaj podobnega, kar bi skrajšalo pot za 40 km. Zjutraj mi je “gazda” povedal, da je tam trajekt in da naj ne hodim okoli, ker je ozka in nevarna cesta. Pozneje sem izvedel tudi to, da je tam tudi dolg nerazsvetljen predor, kar sigurno ni primerno za kolo. Ko sem se ustavil malo pred mejo, pri zadnjem kamnu (852 km) v Hrvaški in se ozrl nazaj, je bilo vse črno, naprej, proti Herceg Novem pa je kazalo veliko bolje. Vendar ravno do tja sem prišel, ko se je vlilo. Najprej sem mislil nadaljevati, ampak je res močno deževalo, tako da sem se ustavil, komaj, ker je bila cesta zelo mastna. Čakal sem eno uro, a nič se ni spremenilo. Odločil sem se, da grem naprej. To, da sem bil popolnoma moker, me niti ni toliko motilo, huje je bilo to, da me je vsaka kapljica “zabolela”, ker je pihal še veter, v prsa – normalno. Priplaval sem do Kamenarov, dež je ponehal. Prepeljali smo se na drugo stran in nadaljeval sem pot proti Budvi. Tja sem prispel nekaj cez 11 uro. Potem sem šel v trgovino in si privoščil res dober sendvič. Med počitkom pri hotelu Avala sem ugotovil, da tam pripravljajo oder za glasbeni festival, na katerem naj bi med drugim nastopali tudi Đorđe Balašević, Goran Bregović in Rade Šerbeđija. Vendar bolj kot festival me je zanimalo, kako bom šel naprej. Problem je bil v tem, da če bi šel popoldan naprej, bi prišel, če ne na oba, vsaj na enega izmed mojih ciljev že v temi, kar ne bi bilo pametno, tako glede fotografiranja, pa tudi čudno bi bilo prestopiti albansko mejo v popolni temi in to s kolesom. Možnost bi bila tudi zgodnji štart iz Budve, okoli dveh ali treh popoldan, ampak po tej vročini – odpade!!! Odločil sem se, da preostanek poti opravim naslednji dan. Žal vseeno nisem odšel na festival, ker sem bil utrujen.

 

 

 

 

 

 

7.dan

Ob 5:30 vstajanje, nato meditiranje (beri vklapljanje možganov), zajtrk in ob 6h sem se napotil proti mojemu prvemu cilju, cerkvi Sv. Nikole in Adi ob izlivu reke Bojane. Pot me je vodila mimo Sv. Stefana, Petrovca na moru in Ulcinja, ki je hkrati tudi zadnje mesto ob magistrali. Po Ulcinju nastopi 15 km ravnine. Imel sem pa to smolo, da sem spet imel neugoden veter in števec je zamrznil na 30 km/h. Vseh teh 15 km se ob morju razteza temna mivkasta Velika plaža. Pozneje sem se tam tudi kopal in ugotovil, da bi jo lahko  poimenovali kar Albanska plaža, kot je v Budvi Slovenska plaža. No, na koncu ravnine se magistrala tudi zares konca. Dva pasova se spremenita v ozko cesto, ki pelje do cerkve Sv. Nikole in vojaške karavle. Malo pred tem pa je odcep desno, ki me je pripeljal do kampa Ada Bojana. Ampak to še ni bil konec. Treba je bilo še dobiti albanski žig na meji. Torej nazaj do Ulcinja in preko Krute, Vladimirja in Sukobina do crnogorsko-albanske meje. Ura je bila okrog 11h in bilo je že kar vroce, vendar sem najmanj mislil na to, ker sem vedel da bo po teh tridesetih kilometrih res konec. Od Ulcinja do Krute gre pot skoraj ves čas navkreber, od tod naprej pa je bilo kar znosno. Končno meja.

Na meji sta bila poleg uslužbencev tudi dva osla, hehe. Na drugi strani so me dočakali Albanci in hoteli od mene 10€ za prestop meje. Razložil sem, da nimam niti toliko s seboj in da grem samo do prve trgovine ali bara na pijačo. Pogovarjali smo se italijansko. Policist je rekel, da lahko grem, vendar naj potni list pustim tam in da ni treba plačati.. Tako sem tudi storil. Po petdesetih metrih se je v Albaniji že začel makadam. Ne vem, mogoče slučajno, ker so kaj delali, vendar označeno ni bilo nič. Za ovinkom sem se ustavil pri lokalčku, ne večjem od avtobusne postaje z majhno teraso in si privoščil pivce namesto šampanjca za konec. Od lastnika sem še odkupil sto lekov za spomin in vrnil sem se v SERiMO (Serbija and Montenegro).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tako sem zaključil pot ob Jadranskem morju. Na trenutke je bilo težko, vendar mi ni žal niti ene kapljice znoja, niti kapljice krvi. Krvi!?!? Ja tako je, brez padca pač ni šlo, ampak na srečo ni bilo nič takega, kar bi zasedlo kako vrstico v dnevniku.